Misijonsko

20.10.2019

Prvo berilo, ki pripoveduje o bitki med Amálekom in Izraelom, pride prav na nedeljo, ko se Cerkev posveča svojemu evangelizacijskemu poslanstvu v svetu. To lahko povzroči kar nekaj zadrege tistim, ki želijo govoriti o pomembnosti tega krščanskega delovanja. Besedilo je namreč mogoče napačno razlagati kot spodbujanje k sveti vojni ali fanatičnemu prozelitizmu. Ravno nasprotno, vloga misijonskega poslanstva je oznanjanje Jezusove velike noči in njegove Božje sprave. Namen tega poslanstva je pričevanje o Jezusu Kristusu, posredovanje njegovega evangelija in ustanovitev njegove Cerkve. Vse to pa v ozračju iskrenega bratstva ter pristne in spoštljive verske svobode v skupnem iskanju večje občestvenosti in večje pravičnosti v svetu. Ne smemo pa pozabiti dejstva, da nas evangelij po Jezusovem zgledu uči ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki nas preganjajo. Krščeni in poslani kristjan nima v lasti nikakršnega proizvoda, ki bi ga prodajal in vsiljeval svetu. Tako kakor Kristusova Cerkev v misijonskem poslanstvu tudi on prejema Božje življenje, da ga oznanja, zanj pričuje in posreduje za svoje odrešenje in za odrešenje nas vseh.

Biblično besedilo iz 2. Mojzesove knjige 17, 8-15 obuja spomin na dogodek, v katerem Izraelu, begunskemu ljudstvu, v iskanju zemlje, kjer bi se lahko naselilo, grozita lakota in boj za preživetje. Izraelsko ljudstvo prepričano, da bo zgolj zaradi Božje pomoči zmagalo – kakor je tudi izšlo iz Egipta –, ohranja spomin na to bitko kakor tudi na vse druge, ki bodo sledile, kot pričevanje o svoji veri v pravega Boga, Gospoda nebes in zemlje, Boga vojsk, ki prihaja na pomoč šibkim in osvobaja zatirane.

To je hvalnica, ki jo je psalmist z zaupanjem in hvaležnostjo izkazal Gospodu, varuhu Izraela: »Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo« (Ps 121, 1-2). Primesi napadalnosti, sovraštva in maščevanja, ki so zgodovinsko gledano spremljali starozavezni način razlaganje vere, so skozi stoletja postopoma prečistili sveti ljudje, kot so to bili preroki in modri, potem pa dokončno tudi Gospod Jezus, Princ Miru in Pravičnosti, ki so ga napovedovale prerokbe in je bil že stoletja izpričan. Kar se je razodevalo po silnosti in nasilnosti iztrebljenja malikov in poganov, postane v Jezusu goreča strast in ognjena ljubezen za odrešenje vseh ljudi.

Jezusov križ je kraj, kjer je zlo premagano z ljubeznijo Tistega, ki umre za nas, ki umre namesto nas tako, da izkusi našo smrt. Umre tudi za odrešenje svojih preganjalcev in sovražnikov. Vso maščevalnost uniči Bog Jezusa Kristusa. V njem sovraštvo in smrt povzročata in izzoveta v občestvu Svete Trojice še večjo ljubezen in še bolj učinkovito usmiljenje. Bog je uničil naš greh, krivico in smrt s tem, da jih je napravil za svoje in jih odpravil s svojo neskončno ljubeznijo. »V njegovi [Kristusovi] smrti na križu se je dopolnil tisti Božji obrat proti samemu sebi, v katerem se daruje, da bi zopet dvignil človeka in ga rešil. Takšna je torej ljubezen v svoji najbolj radikalni obliki. V velikonočni skrivnosti se je zares uresničila naša osvoboditev od greha in smrti« (Benedikt XVI, Evharistija, zakrament ljubezni: posinodalna apostolska spodbuda, 9). Nova zaveza in celotno Sveto pismo nas uvajata in vzgajata v to odrešilno Božje delovanje.

S tega vidika nam drugo berilo pokaže, kako Pavel uči Timoteja o pomembnosti Svetega pisma: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev« (2 Tim, 3, 15). Timotej ga je dejansko preučeval že od svojega otroštva kot vsak judovski otrok; odtlej se ga tudi krščanski otroci učijo s pomočjo staršev in skupnosti. Timotej je mladenič, ki je skupaj s svojo družino sprejel vero med prvim misijonskim potovanjem apostola Pavla in je pozneje postal tudi član njegove misijonske skupine. Timotej, sin judovske matere in grškega očeta, je že v otroštvu prejel globoko versko izobrazbo od svoje babice Lois in matere Eunice, ki sta ga seznanili s poznavanjem Svetega pisma. To temelji na dejstvu, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga in če ga pravilno razlagamo (namesto da ga manipuliramo in izkrivljamo, kot pravi 2. Petrovo pismo, prim. 2 Pt, 1, 19-20), nas spodbuja k izvajanju dobrih del in nas utrjuje v pravičnosti in svetosti. Pristna misijonarska gorečnost ni nasilno vsiljevanje (prozelitizem), temveč želja bratskega srca, napolnjenega s Kristusom in ki ga žene Sveti Duh, da sodeluje pri odrešenju in sreči vseh ljudi, vseh narodnostnih skupnosti, in da deli etične in kulturne vrednote, upanje in radost v iskanju polnega življenja in resničnega miru, ki je Jezus umrli in vstali. Zato, vidite, Pavel odločno spodbuja Timoteja, naj v pričakovanju Gospodovega drugega prihoda posveti z vso dušo in telesom poučevanju Besede.

Apostol v svojih pismih pogosto omenja služenje, ki ga je Timotej opravil v korist evangelizacije: vedno razpoložljiv in pozoren, je z velikodušnostjo in naklonjenostjo spremljal cerkvene skupnosti. Pavel spomni Filipljane na njegovo pričevanje in zvestobo: »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timóteja … Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Tim 2, 19,22). V Pismu Tesaloničanom pa je poudaril njegov pogum in misijonarsko karizmo: »K vam pa smo poslali Timóteja, našega brata in Božjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju, da bi vas utrdil in spodbudil v vaši veri, tako da bi se nihče ne pustil vznemirjati v teh stiskah. Sami namreč veste, da smo za to postavljeni« (1 Tes 3, 2-3). Timotej potuje z veseljem in z gorečnostjo, da bi služil novoustanovljenim Cerkvam, kadar koli jim je potrebno razjasniti dvome ali jih podpreti v njihovih bojih. Božja beseda je njegova moč in spremljevalec.

Evangeljska pesem nam z veličastno liričnostjo in pretanjenim jezikom ponuja vzvišeno hvalnico, posvečeno Božji besedi, ki je opisana kot »živa in učinkovita«, ker prodre v našo zavest prav tako kakor dvorezni meč. Pravični Bog – kot pravi psalmist – preizkuša naša srca, misli in vidi vse naše poti. Tudi v Pismu Efežanom naletimo na prispodobo meča. Meč, ki se pripisuje Svetemu Duhu, predstavlja močno in prodorno moč Božje besede (prim. Ef 6, 17). Kruto vojno orožje se spremeni v simbol nekega drugega boja, in sicer duhovnega, ki vključuje kesanje in spreobrnjenje, veselje in novo življenje, dobroto in zvestobo. To so sadovi Božje, duhovne, žive in osebne Besede, sadovi Modrosti, ki vse vidi in vse ve, vse prežema in vse presoja, je navzoča v najglobljem delu zavesti in tako sveti, da nihče ne more ubežati njeni luči. Jezusov evangelij, Božja Modrost, je duh in življenje; dviguje tiste, ki so padli, vrača dostojanstvo izključenim, daje veselje žalostnim, vse ustvarjeno obnavlja, preobraža, posvečuje in podarja večno življenje. Ko Beseda osvetljuje, hkrati tudi sodi, ker osvobodi dušo njenih mask in razkrije resnico, ki je navzoča v zavesti. V srcu, kjer se je Duh Vstalega razlil, sodba prodirajoče Besede vedno teži k odpuščanju in očiščenju.

V evangeliju te nedelje Jezus govori v priliki o ubogi ženi, ki ji je pokvarjeni sodnik odrekel pravico, da bi povedala svoje. To se še danes dogaja številnim ljudem po svetu. Prilika se dogaja »v nekem mestu« (Lk 18, 2), v neimenovanem mestu, kajti to, o čemer govori, se dogaja, kot je videti, povsod: medtem ko je treba za sovražnike zakon uporabljati po črki, ga je treba za prijatelje samo razlagati po duhu.

Vdova v priliki ni sodnikova prijateljica, zato je ni zaslišal. Ker je izgubila moža in njegovo podporo, ni mogla v palestinskem okolju v prvem stoletju podedovati njegovega premoženja. Vdove so bile ekonomsko ranljive in jih je bilo mogoče izkoriščati, na kar nas Jezus spomni, ko obtožuje verske voditelje, da vdovam požirajo hiše (prim. Lk 20, 46-47). Ker si vdova ne more privoščiti advokata, brani sama svoj primer pred nasprotnikom. Jezus izpostavlja notranje razmišljanje pokvarjenega sodnika, ki ga tožba vdove sploh ne zanima in ostaja ravnodušen do nje: ne boji se Boga in ne meni se za dobro ljudi. Vdova pa je odločena, da bo ostala vidna in opažena pred nepoštenim sodnikom, dokler zadeva ne bo rešena v njeno korist.

Jezus uporabi to prispodobo, da pokaže na potrebnost molitve, njeno nujnost in trajnost. Če je molitev srce poslanstva Cerkve, je to zato, ker se znotraj tega osebnega in cerkvenega razmerja z Bogom (liturgija), človek in skupnosti obnavljajo po merilih odrešenja, ki ga je daroval in izpolnil Jezus. Njegovo vprašanje o veri, ko se bo vrnil, nakazuje na določeno zaskrbljenost Učitelja glede učinkovitosti poslanstva in pristnosti pričevanja učencev v misijonskem poslanstvu. Ti učenci, ki jih je krst vključil v velikonočno skrivnost, so s tem že poslani v svet kot Kristusova Cerkev. To se pravi kot skupnost odrešenih, da bi bili seme in začetek Božjega kraljestva, zato da bi se lahko celotna zgodovina in človeštvo preoblikovala in odrešila. Učinkovitost nenehne molitve, stalne prošnje, vztrajnega iskanja ljubezni do resnice in pravičnosti kuje sposobnosti učenca za misijonsko poslanstvo. Samo tisti, ki vztrajno moli, postavlja Kristusa v središče svojega življenja in poslanstva, ki mu je bilo zaupano, in raste v veri. Samo tisti, ki vztrajno moli, postane pozoren in sposoben poslušati, zaznavati in odkrivati potrebe in zahteve materialnega in duhovnega odrešenja, ki so tako navzoče v srcu današnjega človeštva.

prevod Janko Žuntar

Nedeljska oznanila

Dekanijski vinograd

Maše, dogodki in prazniki

logo Šmarskih šmarnogorcev

Zadnje slike iz fotogalerije