31.05.2020
Nekdo mi je omenil anekdoto o Materi Tereziji, h kateri nekoč pride uglajen gospod v kravati s spremstvom in pravi, da bi rad spregovoril nekaj besed z njo kot s predstojnico. Mati je odgovorila, da sicer lahko, vendar mora še pospraviti stranišče. Bi pa šlo veliko hitreje, če bi priskočil na pomoč in bi se potem prej lahko pogovorila. Osupel možak je res začel z delom in ko sta se usedla k mizi, je povedal, da je prišel samo kot predstavnik družbe Air India, da bi ji podaril dve letalski vozovnici …
Ali bi v primeru, da bi vedela, kdo stoji pred njo, ravnala drugače? Kdor je vsaj malo kdaj prebiral njen življenjepis, bo takoj lahko odgovoril, da ne. Ta, čeprav diplomatsko nerodna pobuda, je privrela iz njenega srca kot vzgib Svetega Duha. Če je bila tako prepričana v delo, ki ga je opravljala; če je bila vsa njena bit darovanje za bližnjega, še posebej nemočnega, potem je vse to bolj razumljivo. Pavel v današnjem pismu pravi, da so darovi različni, in da je Duh, ki jih daje, isti. Torej res ne moreš pričakovati od preproste redovnice v služenju trpečim, da bo s svojimi izbornimi besedami stopala pred mogočnika in tako sveto govorila kot to pričakujemo denimo od ameriškega predsednika, ki mora biti izurjen v govorici diplomatskega parketa.
Res je, ni vsaka stvar, ki jo izgovorimo ali naredimo, že kar sad Duha. Ne smemo upravičevati svojih dejanj, še posebej ne tistih s slabimi nameni, kot dejstvo, da je bila taka Božja volja. To je sprenevedanje.
Ravnanje po Duhu za nas ne sme biti posledica, ampak najprej vzrok. Najprej se zavedamo, da smo po krstu in birmi že zaznamovani za prejem njegovih darov in za obroditev sadov. Bog vsem deli darove Duha, vendar smo mi bolj blagoslovljeni, ker nam daje milost in moč, da mu prisluhnemo, prosimo, izmolimo. To so zelo pomembni temelji, na katerih gradimo vse naše odločitve, izbire, odnose – prav vsak trenutek življenja.
Nihče izmed nas ni Mati Terezija. Pa vendar tudi ona ni bila postavljena v naše življenje in ni bila na mestu sprejemanja odločitev za naše konkretne okoliščine. Sveti Duh pač daje vsakemu na svojo mero. Pa še nekaj je dobro vedeti. Tudi naša neposlušnost Svetemu Duhu ali odločitve, ki niso bile v skladu z Božjo voljo, so lahko priložnost za novo pot, nove izkušnje, novo pokorščino. Če smo le dovolj ponižni priznati, da smo se zmotili.
Gospodu v kravati se je morda zdelo ravnanje redovnice najmanj diplomatski kratek stik. Po človeško je težko računati na garanje, če pa prinašaš vrednostni bon. Če je pa stvari malo premislil, je od tega trenutka odnesel več kot bi si mislil. Saj je vendar govoril s svetnico, ki je bila marsikdaj napolnjena z Božjim Duhom!
Sebastjan Likar, župnik
Piškotki
