13.08.2018
Zaznamovanost. Beseda, ki predstavlja mnoge tragike človeškega življenja. Ki predstavlja bolečino iz preteklosti, ki se je težko osvobodimo.
Bral sem o gospodu po imenu Oleg, ki živi v Opatiji na Hrvaškem. Kot dvanajstletnega dečka, so ga Nemci skupaj z mamo in babico odpeljali kot politične zapornike v Auschwitz. Kljub temu, da je preživel, je doživel mnoge bridke trenutke, videl mnogo smrti in človeške hudobije. Z zanimanjem sem prebral članek s človekom, ki je kot zadnji zapustil taborišče po osvoboditvi. Za njim so se vrata pekla zaprla za zgodovino in odprla za pričevanje.
Dve stvari sta me pretresli. Najprej, pravi gospod Oleg, je taborišče, ki ga mnogokrat obišče, zanj prostor, kjer spozna, da mora v življenju tudi temne trenutke premagati in da nobeden ni bil v življenju tako težek, potem ko je preživel vojno. Kot drugo pa: Nemce, ki so počenjali mnoga grozodejstva, bi lahko sovražil. Ampak, ne, ne sovraži! Hudobija bo rodila novo hudobijo, nove Auschwitze.
Danes obhajamo praznik zaznamovanosti. Verujemo, da je Marijina odbranost od začetka, tako zaznamovala njeno življenje, da se je popolnoma izročila Božji volji in izpolnila nalogo, ki ji jo je namenila Previdnost. Pa je bila njena zaznamovanost lahka? Ji je prinesla udobje? Je naredila njeno življenje lažje in brez skrbi. Prepričan sem, da je življenje po Božjih zapovedih dostikrat veliko težje in bolj delovno.
Bog zaznamuje. Velikokrat je tako zaznamovanje za človeški razum popolnoma skrivnostno, nerazumljivo in v nasprotju z vsemi pričakovanji. Lahko greš v taborišče in sovražiš. Lahko pa se odločiš za sicer težjo pot, in stopaš na pot dela, odpuščanja in dokončnega miru.
Slovenski narod je zaznamovan. Morda bolj kot marsikateri narod na svetu. Morda pa Bog ve, da nekaterim lahko več zaupa in da bomo proces odrešenja, sprave in miru nekoč znali ceniti. Potem, ko bomo odpuščali in si prizadevali za mir preko človeških meja in razumljivosti.
Slovenski narod je tudi zaznamovan. Z izrednim zaupanjem Materi Božji, ki jo danes častimo kot poveličano v nebeško slavo. Kar ne moremo pozabiti na velike reči, ki jih je nebeška Mati storila našim prednikom in tudi nam. V mojem in tvojem življenju. To nosimo s seboj in s tem živimo. Naj nas še naprej – zaznamuje!
Sebastjan Likar, župnik
Piškotki
