19.01.2020
Spominjam se svojega prvega brivskega aparata. Komaj sem čakal, da se bom lahko začel briti! Z britjem vendar fant postane moški … Philipsov aparat smo kupili v Rožni dolini pri Gorici in na meji seveda to zamolčali. In kako je šlo z britjem? Seveda se vsak fant ponosno pridruži moškemu rodu, dokler … Dokler mu ta vsakdanja in odrasla nujnost ne postane nekoliko odveč. Takrat se z nostalgijo spomni časov, ko mu ni bilo potrebno opraviti tega vsakodnevnega rituala. Zato si pušča rasti brado, sčasoma pa se navadi na britje.
Približno tako je v našem duhovnem življenju. Vsi bi radi prejeli velike milosti. Radi bi vse razumeli, radi bi doživeli čudeže. Ko pa marsikaj imamo, ne znamo biti hvaležni in ne znamo ceniti prejetih darov. Jezusov nauk nas je v otroštvu pritegnil, zato mu še vedno želimo in skušamo slediti. Ampak evangelij lahko hitro ostane le otroška želja po odraslih dolžnostih. Dolžnost pa ostaja vsak dan in tudi ni vedno prijetna.
Prerok Izaija nam tudi v tem času po božiču in ob spominu na začetke Jezusovega javnega delovanja prinaša spodbude za pristno krščansko življenje. Kakor je odrešenik že v materinem naročju izbran, da bo luč vsem narodom, in je napolnjen z Božjo močjo, tako bodo tudi tisti, ki mu sledijo, poklicani k delu prinašanja luči v svet, kjer živijo. Najprej je to častna naloga, vzvišena služba, kjer človek lahko hitro postane prevzeten, da je nekaj več in na višjem položaju, bolj ljubljen od Boga in bolj izbran. Potem to postane služba, na koncu celo služenje. Rutina, ki jo moraš vzljubiti in sprejeti za svojo.
Janez Krstnik je bil izbran. Verujemo, da je že naznanilo njegovega rojstva čudež, s katerim je Bog hotel pokazati svojo prisotnost in pripraviti ljudstvo na Odrešenikov prihod. Že pred rojstvom se je Janez v materinem telesu vzradoval bližine Jezusa, čigar pot bo pripravljal. Pripravljal. Niti ne bo z njim delal ali poslušal njegovih besed in videl njegovih velikih del. Preprosto bo izpolnil svojo nalogo kot dolžnost, za katero se bo trudil do konca.
Če se je naša ljubezen do izpolnjevanja zapovedi, do pripadnosti Jezusu in njegovi Cerkvi, do dela za Božje kraljestvo, ki je najprej izpolnjevanje vsakdanjih dolžnosti in osebno spreobrnjenje, morda ohladila, moramo vedeti, da je zelo pomembno za nas, ostati na tej poti in to zavezo znova in znova obnavljati. Lahko bi rekli vzljubiti rutino in jo ponavljati.
Močan zgled za nas je gotovo škof Friderik Baraga, katerega rojstvo za nebesa obhajamo na današnji dan. Zgled zvestobe. Nekaj let pred svojo smrtjo je zapisal svoje izkustvo: »Komaj sem prehodil eno miljo, že sem začutil v prsih takšno tesnobo in pritisk, da sem mislil, da se bom zgrudil. Priporočil sem se Bogu in stopal naprej; nisem namreč mogel prenesti misli, da bi opustil ta misijonski poskus … In čeprav sem več dni zapored hodil po zelo težavnih poteh, nisem čutil nobene težave več.«
Božji služabnik, Friderik Baraga – usliši naše prošnje, da bomo znali in zmogli biti zvesti!
Sebastjan Likar, župnik
Piškotki
