11. večer (22.3.2020)

Delovna-sveta-menza.jpg
Delovna sveta menza

Živijo vsem!

Četrta postna nedelja je nekakšen prelom. V prvem delu posta smo povabljeni, da gledamo v svojo notranjost, obžalujemo slabosti in priznavamo krivdo, ki jo povzroča naš greh. Zdaj bomo toliko bolj začeli gledati na križ, na katerem bo viselo telo našega Odrešenika. Ni samo križ, ni samo les. Potrebno je tudi dejanje. Potrebno je bilo, da se je pustil pribiti nanj. Ljubezen, ki gre skozi take preizkušnje, ni sebična, ampak ima jasen namen – odrešiti!

Poslušali smo Jezusovo srečanje in ozdravitev sleporojenega (Jn 9,1-41). Iz nekoliko daljšega, a toliko bolj zanimivega poročila, lahko razberemo tole: Jezus bolniku ni samo vrnil vida, kar je bilo sicer že samo po sebi čudež za ozdravljenega in njegove bližnje. Še bolj je pomembno, da mu je odprl notranje oči, ga napravil za svojega učenca in pričevalca, ki se mora takoj soočati s farizejskimi obtožbami o prekršitvi sobotne zapovedi. Ob njegovih jasnih, odločnih in neposrednih odgovorih, se kar vnema sovraštvo tožiteljev, ki težko prenašajo R(resnico). On pa se jih nič ne boji in stresa z rokava svoj zagovor, včasih celo nekoliko posmehljiv proti farizejem. Kako en Božji dotik lahko spremeni človeka!

S svojim domačim župnikom, letošnjim zlatomašnikom, sva nekoč obiskala Franceta Baloha, duhovnika in skladatelja. Njegova zadnja postaja je bila župnija Šmartno v Tuhinju, kjer je umrl za posledicami raka v ušesu. Razlagal nama je, da so v šestem letniku na fakulteti nekaj prepevali, pa se mu je vmes zazdelo, kako lepa melodija bi bila to … In še tisto popoldne je uglasbil Davidov psalm Gospod je moj pastir. Kdo od cerkvenih glasbenikov ne pozna njegove melodije? Pa je za Balohom ostala pravzaprav samo ena znana skladba, a skoraj ne mine nova maša, da ne bi peli po njegovih notah. Kako en Božji dotik lahko spremeni človeka!

Nisem potreboval ne not ne besedila za psalm (predviden je bil prav za današnjo nedeljo!). In zapel sem ga z isto vnemo, kakor že bogvekdaj prvič na kateri od novih maš. Je pa bilo, vsaj zame, pretresljivo. Vedno sem ga zapel, poleg v Božjo čast, tudi s kančkom tistega kornega napuha in ponosa. Danes ni bilo nikogar. Samo – Božja čast.

Popoldan je bil turoben in mrzel. Odločil sem se za sprehod okrog Šmarne gore. Ker sem se zaradi aplikacije Planincapp že dolgo časa oziral proti Medanskemu hribu, sem pri Vikrčah zavil čez brv. Veter je pa na oni strani Save tako močno potegnil, da sem se (pravilno) odločil, da se vrnem. Za zabavo sem si doma zavrtel Staneta Severja, ki bere Martina Krpana in si za večerjo pripravil okisano govedino, ker mi je od četrtkove župice ostalo meso. Božanski spomin na mlade dni!

Naj vam Gospod podari zdravja in blagoslova v tem tednu! Se slišimo!

Sebastjan Likar, župnik