10. večer (21.3.2020)

Suhokrajinske-narcise.jpg
Suhokrajinske narcise

Lep sobotni večer vam voščim!

Moram priznati, da sem vesel pristopil k sveti maši. Že drugo soboto namreč obhajam sobotno mašo, ki jo redno zaradi večernega obhajanja nedelje izpuščamo. V današnjem evangeliju sta pred nami dva, ki sta prišla v tempelj molit. Eden je farizej, pravičen mož, ki dosledno živi po postavi. Zato je pred Bogom, se razume, v prvih vrstah. Drugi je cestninar, ki je – kolikor imamo poročil v evangelijih – predstavnik struje, ki opravlja funkcionarsko službo, na račun katere tudi dobro (za)služi. On stoji pod korom in se trka na prsi, pri tem pa nekaj mrmra o svojih grehih. Kdo ve, če ga Bog sliši?

Bog sliši. Pravzaprav vidi v srce, še preden se mi odločimo, da mu bomo razodeli misli in namene srca. Videl je farizeja, ki je morda zelo pošteno in korektno živel po zapovedih, a problem je v njegovem srcu. Ne zmore videti, da pred Bogom stojijo tudi tisti, ki ne dosegajo norm, morda celo zaničujejo Božjega delodajalca, a v stiski pribežijo po pomoč … Če ni ponižnosti, ni opravičenja. To je dejstvo. Pri oltarju ali pod korom. V c(C)erkvi ali izven nje. Ni važno. Naj nas post, še posebej v naši skupni preizkušnji, preizkuša tudi glede ponižnosti srca. Najbrž je pri vsakem izmed nas še kaj za postoriti …

Lep dan se končuje, prihaja nekaj mrzlih in deževnih dni. Jutro me je zadržalo v pisarni. Okrog desete ure dopoldan pa sem se odločil nekoliko izkoristiti dan, akoravno se nisem čisto držal priporočil. Še dobro, da poznam tudi tiste najbolj zakotne dele naše domovine. Tako sem se povzpel na Sv. P. nad Ž., v samoto, kjer sem se skoraj povsem ognil ljudstvu. Hvala Bogu, medvedje se tudi skrivajo. Mi je pa srce padlo v hlače ob nenavadnih raskavih klicih dveh ptic. Pozanimal sem se, bili sta – šoji. Nomen est omen.

Z lokalno agentko Srčno, ki je pristojna tudi za Suho Krajino in Kočevsko, sem se domenil, da mi bo pustila pod Mohorjem in Fortunatom domače ocvirke in jajca za dvorno kuhinjo. Pa smo se skupaj z njenim kurirjem domenili, da zadnji hip zamenjamo lokacijo. Tako sem jih našel pri Jožefu.

Mimogrede, danes kar trije moji pomembni župljani obhajajo spomin na dan rojstva. Švedska se je srečala z abrahamom, Mkwavžev J. je že leto čez osemdeset, Jorge pa je, ako se ne motim, 49. Vsi so dobili isto darilo. R. v.

Vas motijo šifre? Je že tako, da včasih ni dobro biti preveč jasen. Zadnjič sem mnoge poprosil, da molijo za težkega bolnika, pa so ga že kar pokopali. Narobe svet.

Kljub vsemu: Lepo jutrišnjo 4. postno nedeljo, Laetare imenovano. Veseli se! Veselimo se odrešenja. Ne bojmo se, če prihaja s – križem.

Sebastjan Likar, župnik