7. večer (18.3.2020)

Sveta-Družina-brezijska.jpg
Sveta Družina brezijska

Najprej se opravičujem za nekoliko kasnejše drobtine. Nekaj sem urejal računalnik v pisarni, pa tako delo ni za komaj dorasle teologe. Nisem uspel najti napake, posledično mi še vedno ne dela word. Še dobro, da je v kakšnem kotu prostornega župnišča kakšen računalnik!

Zakaj pravzaprav tem večernim razmišljanjem v času krize pravim K(o)ronske duhovne drobtine? Najbrž veste, da beseda corona, iz katere so vzeli ime za nesrečni virus, pomeni krona. Takole sem razmišljal: Mi, kristjani, smo deležni kraljevske službe, ker smo prijatelji Kralja, Jezusa Kristusa. To je čast, pa tudi odgovornost. Deležni smo krone, ki nas pripravlja na večno kraljevanje v nebeškem kraljestvu. A smo deležni tudi trnjeve krone trpljenja, ko se v času zemeljskih bridkosti pridružujemo Odrešeniku pri reševanju sveta. Krona zato včasih pade z glave, da ostajamo ponižni. V tem duhu moramo sprejeti tudi stisko teh časov. Verujemo, da z Jezusom tudi trpimo, da se bomo nekoč veselili v nebeškem Jeruzalemu.

Gospod pravi, da bo v tem kraljestvu najmanjši, kdor ne bo izpolnjeval njegovih zapovedi in bo tako tudi ljudi učil (prim. Mt 5,19). Spraševanje vesti? Zelo veliko! Pomislimo, na trenutke, ko malomarno izpolnjujemo zapovedi, pa bi jih lahko. Pomislimo, kdaj zapeljemo vodo na svoj mlin, da se potem upravičujemo, kako smo bili v nerešljivih situacijah, kako nas je čas prehitel, kako se da tudi drugače krščansko živeti … Pomislimo, če smo tako malomarno tudi učili tiste, ki jim moramo biti zgled. Strah nas mora biti sodbe, ko bomo dajali odgovor za vsak trenutek svojega življenja. Reši nas res lahko le Božje usmiljenje, ki je neskončno večje od naše grešnosti, pravi današnji godovnjak, sv. Ciril Jeruzalemski.

Danes … sem se pa odpravil na Brezje. In ker nisem želel biti nikomur v nadlego in v nespoštovanje pravil igre v karanteni, sem šel s kolesom. Vem, da bi moja spoštovana taksistka Pepca (ime je spremenjeno – mislim, da ne bo bojazni, da je ne bi prepoznali), podrla vse barikade, da bi le prišla iskat gospoda. A kar je prav, je prav. Vendar je laže reči, kot storiti. Če nimaš kondicije za kolo, je tak podvig dobrih 70 kilometrov, že kar neodgovornost. Priznam. A za Božje kraljestvo je včasih malce nepotrpežljivosti … Kakor koli že. Do Brezij je bila milost. Tam sem na hitro pokleknil pred Marijo, vse vas izročil, kakor vedno, z molitvijo Spomni se. Nazaj je bila pa – kalvarija. Komaj sem se sestavil. Pa je vendarle šlo, z Božjo pomočjo. In res ste bili vsi z menoj!

Dosti je. Grem v gornjo izbo. Lepo noč in lep jutrišnji praznik sv. Jožefa! Po obeh mašah bom molil litanije deviškemu Marijinemu ženinu na čast, nato pa podelil blagoslov z Najsvetejšim na vse 4 strani neba! V največji meri Ga bodite deležni!

Sebastjan Likar, župnik