4. večer (15.3.2020)

Razgledišče-z-Livoldskega-vrha.jpg
Razgledišče z Livoldskega vrha

Nedelja se poslavlja. Takole smo preživeli 3. postno nedeljo, pravzaprav 1. nedeljo v izrednem stanju. Krasen dan, da skoraj ne slutiš, kaj se v resnici dogaja, kakšna stiska je v 21. stoletju prišla nad skoraj ves svet. Ko nas je prizadel žledolom, mi je nekdo rekel: »Kar niso gozdarji odkazali, je Bog poskrbel s svojo mero!« Kaj bo v resnici odkazal za nas v tem času, bomo še videli.

Daroval sem obe sveti maši, kakor običajno. Vstal sem res nekaj minut kasneje, drugače pa sem si zamislil vse tako, kot vsako nedeljo. Res se mi tokrat ni mudilo k molitvi brevirja in sem ga tako zmolil kar po evangeliju. Druga maša ob 9.00 je bila prav slovesna! Čeprav se držim liturgičnega načela, da po Skrivnost vere verniki sami odgovorijo, sem tokrat s takim zanosom zapel (zapel!) hvalnico Odrešeniku sveta, ki prihaja, da nas odreši s svojim križem in vstajenjem. Pri darovanju sem začel kar Jobstovo Darujemo ti, o Gospod. Celo drugo kitico! Brez težav je šla, a vendar s cmokom v grlu.

Sončev-zahod-na-Mestnem-vrhu.jpg
Sončev zahod na Mestnem vrhu

Evangelij, ki smo ga danes slišali, je skoraj v celoti o Jezusovem srečanju s Samarijanko ob Jakobovem studencu v Sihemu. Mene se je dotaknil nadaljnji Jezusov pogovor z učenci, potem ko je Samarijanki že odprl oči, da je začela razumevati, kdo je On, ki ji ne bo dal le vode, ampak celo žive vode, ki bo očistila njeno človeško grešnost. Učencem pravi, da je žetev pripravljena. Kdo se je bo veselil? Tisti, ki je sejal in negoval poljščino, ali ta, ki bo sedaj žel? Odgovor je jasen: oba! Morda res eden seje, drugi žanje, torej se nekdo bolj muči, drug pa pobira sadove, a v nebeškem kraljestvu je delež za vse. Takrat se ne bomo spraševali, kdo je naredil več, ampak se veselili, da smo vsi delali s tem, kar nam je bilo zaupano. Bog je tudi Oče vseh, pa čeprav ga nekateri ne želijo ali ne morejo spoznavati tako kot bi si mi želeli.

Po kosilu, sestavljenem iz nekaj domačih cmokov in skrbno nabranega regrata (hvala: M. & M.) sem premišljeval, kje bo mir in ne bo ljudstva. Seveda, v kraljestvu medveda. S tem kraljem kočevskih gozdov se, hvala Bogu, nisem srečal. Uspel sem pa obkrožiti Kočevsko planinsko pot od Livoldskega vrha, Fridrihštajna, Požganega hriba in še do Mestnega vrha. Zato izjemoma – dve sveži fotografiji.

Blagoslovljen teden! Naj se zgodi Božja volja!

Sebastjan Likar, župnik