3. večer (14.3.2020)

Oče-in-sin.jpg
Oče in sin

Sobota mineva iz ure v uro v pričakovanju novih novic. Slabih novic. Stanje je resno. Kot kristjani imamo v tem kritičnem trenutku naše zgodovine, ki bo verjetno dosegel svetopisemske razsežnosti, veliko in pomembno vlogo. Najprej vas vse vabim, da zaradi odgovornosti do sebe in bližnjih, še posebej najbolj nemočnih, ostajate doma in se ne družite v skupinah. Odpovedati se moramo nepomembnim opravkom in prisluhniti opozorilom javnih služb!

Danes je bila sicer pestra sobota. Nesel sem sveto popotnico župljanki, ki počasi dozoreva za večnost. Občudujem njeno svetost in pripravljenost! Govoril sem z Ireno in Tončko. Z eno z zadrgnjenim glasom, drugi so se nabirale solze v očeh, ker se osebno ne srečamo pri maši. Ko si vzamem vsak dan kakšno uro za urejanje svojega glasbenega arhiva, pa sem našel posnetek velikonočnega tridnevja iz naše župnije izpred nekaj let. Kako slovesni prazniki so bili vedno! Prav par excellence, kakor sem vedno želel. Letos pa … se izročamo v Božje roke, kajti občutek imam, da se bomo še kako povzpenjali z Božjim Sinom ob njegovi martri tudi na naše kalvarije …

Danes smo pri evangeliju prisluhnili eni najbolj prepričljivih podob usmiljenega Boga Očeta, ki se ukvarja s svojima sinovoma. Eden je padel in se trudi pobrati nazaj. Dobesedno priti nazaj. Drugi je vedno z njim. Bolj ali manj nezadovoljen, ker mora vedno delati. Ob vseh bogatih pomenih te Jezusove prilike, se nam v tem času, ko bomo ločeni drug od drugega, lahko v srce vtisne misel: Kolikokrat sem bil nezadovoljen v svojem župnijskem občestvu? Ali pa: Kolikokrat sem sploh bil v svojem župnijskem občestvu? Pomislimo na vse trenutke, ko smo prejemali dobro od Boga, ki nas je združil, pa smo godrnjali, ker ni bilo vse tako, kot smo mislili, da bi moralo biti. Otrok, kar je moje, je tvoje.

Vem, jutri nas bo bolelo, ker se ne bomo mogli v domači cerkvi udeležiti srečanja okoli mize Božje besede in živega Kruha. A vse vas bom položil na pateno, kakor vedno. Ne smrt ne življenje … ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni … (Rim 8,38.39).

Sebastjan Likar, župnik