1. večer (12.3.2020)

Gorenjske-kurice.jpg
Gorenjske kurice

Vedno rohnim proti blog-erjem in vlog-erjem, ki da imajo preveč časa, da si lahko privoščijo pisarije in posnetkarije. A ker pravi slovenski pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, naj bo tako, da se bom potrudil požreti trpke besede, ki sem jih namenjal drugim, se potrkal na prsi in si še sam dovolil zapisati par vrstic …

Tole je res prvi večer, odkar je Slovenska škofovska konferenca ob epidemiji koronavirusa sporočila, da moramo odpovedati vse maše z udeležbo vernikov. Že včeraj je prišlo sporočilo, da verouk odpade. Ne vem, kako bo. Preizkušnja, ki smo jo deležni, ni lahka. In še nič ni jasno, kaj vse nas čaka!

Prvi večer, ko smo odpovedali vsa srečanja in sestanke … V miru sem lahko opravil še nekaj drobnarij v pisarni, si pripravil veliko skledo regrata in si ogledal epizodo Dobrega zdravnika – tokrat je ni bilo potrebno prevrteti nazaj.

Načrti za naprej? Še ne vemo … Morda je pa nadloga, ki jo doživljamo, tudi Božji prst, ki nas želi opozoriti na marsikaj. Ustaviti se, premisliti o svojem življenju, postaviti prednostno listo, čemu in predvsem (K)komu se je bolj potrebno posvetiti. Ne vzemimo teh preizkušenj (čeprav bodo za marsikoga izmed vas zelo težke!) samo kot težo križa, ampak tudi kot priložnost. Božjih priložnosti nikoli ne razumemo takoj. Včasih šele potem, ko smo jih že preživeli in izkusili.

Čeprav v teh dneh ne bomo mogli biti povezani pri bogoslužju, bodimo v molitvi ena družina, ki jo je doslej radost povezovala v eno. Naj nas tudi bridkost.

Apostol Pavel piše Korinčanom, da so se znašli le v človeški preizkušnji, in da Bog gotovo ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči (prim. 1 Kor 10,13). Zaupajmo in molimo!

Sebastjan Likar, župnik